"Imela sva dogovor!" je Alex sedaj že besno zarenčal in se pognal iz stola naprej ter se z rokami uprl ob mizo ter nagnil proti Isaacu. "In sedaj zahtevam, da ga izpolniš."
Zaradi Isaacovega ledenega pogleda, se je rahlo umaknil in globoko vdihnil ter se vsedel nazaj. "Torej?" je sedaj mirneje vprašal.
Njegov sogovornik se je glasno zasmejal in na dolgo povedal kar bi lahko rekel s preprosto eno besedo; ne. Alec je brez besed pogoltnil slino in vstal. So mislili, da se bodo delali norca iz njega? Razgledal se je po sobi in vsem poslal svarilne poglede, seveda so ga poznali. Nato pa je v sekundi segel po pištoli in ustrelil v Isaacovo nogo.
Če staro sobo se je razžiril glasen krik, a noben si ni drznil premakniti. "Lep dan ti želim, Isaac!" je izpljunil Alec in zapustil zapuščeno hišo in stopil v mrzlo noč. In dejstvo, da je rosilo ga ni niti malo pomirilo.
Jezno je sopihal, ko je hitro hodil po ulici in jezno gledal v pištolo, ki jo je držal v rokah. Čeprav je bil mono jezen, je bilo dobro poprijeti za njo po tako dolgem času. Predolgo je miril svoje živce in danes so prestopili mejo.
IN če mu obljubljenega ne bodo dali, bo to preprosto ukradel.
Ravno se je želel obrniti ter vrniti nazaj na mesto zločina, ko je začutil močno silo, ki je udarila ob njegovo desno ramo. Hitro in presenečeno je dvignil pogled ter se zagledal v nobeno drugo osebo kot Alazne, katere ime je za vedno ostalo v njegovih misih, če ne zaradi drugega, zaradi zvoka, ki je prišel zraven, ko si ga izgovoril.
Ime mu je bilo vedno všeč. "Alazne?" je presenečeno, še vedno v doaj jeznem in hitečem tonu vprašal. "Prekleto? je siknil, a na alsot je vse skupaj speet zvenelo kot vprašanje. Brez pomisleka je dvignil pištolo in nameril vanjo.
Navsezadnje, sta bila že od nekdaj na nasprotnih straneh.

Adrenalin se je spet širil po njegovih žinah, ko jo je pogledal skozi rahlo priprte oči. Njen sarkazem se mu je zdel le preprosto zavlačevanje postopka. Mogoče res ni bil več v isti mafijski organizaciji kot takrat, a to še ni pomenilo, da on na bila na nasprotni strani.
Prhnil je: "Če bi šlo samo za preprosto dekle, ptoem bi te verjetno spregledal. Ampak kolikor se spomnem nisi niti približno dovolj nedolžna, da ne b imel razloga, da te ubijem."
Nasmehnil se je, skoraj nesramno, saj je vedel, da je on tisti, ki drži ase v rokavu. Kaj sploh je delala tu, namreč kolikor se je spomnil, sta se spoznala kar veeliko ur od tega mesta. Ni pričakoval, da bo tu kdajkoli srečal koga kot je bila ona, iz preteklosti.
"Končala?" je vprašal brez, da bi verjel eni besedi. Je mislila, da ji bo uspelo iti tako mimo? Da ji bo kar tako verjel? Noben, ki je kdajkoli prestopil na temno stran pravice, ni bil ravno slab v laganju ali branju laži. V njegovih očeh je lagala in prepričan je bil, da nekaj naklepa.
Počasi je spustil pištolo, a se jo še vedno prav dobro oklepal. "Noben ne mora kar končati," je rekel. Sam je probal, pa ga je delo vedno lovilo dokler se ga ni spet polastilo in vrtelo okoli mazinca.
Pomežiknil je, ko se je odločila, da ne misli odmakniti pogleda od njegovih oči. IN iz same trmavosti, tudi sam tega ni namerava storiti. Morala bi se ga bati in pobegniti, v sekundi ko ga je zagledala. Je slučajno mislila, da bo prišla živa ven iz tega?
"Si spet na kakšni misiji?"

Zavzdihnil je, zakaj je to delala? Lahko bi si reševala življeje na lažji način, ne pa obračala besede in obdrževala svoj ponos. Zaveličal je z očmi in jo skoraj naveličano pogledal. "Zakaj vsi mislite, da če bi me morali ubiti, da bi bil jaz tisti, ki bi umrl? Ker resnica je bila, da bi najbližje truplu prišel, ko bi ga odvrgel v neko reko."
Čeprav ne z veseljem, je res posprail pištolo nazaj za pas. Pri sebi je tako ali tako še imel nekaj malega skritega orožja za nujne primere. Resnica na srce nikoli ni in nikoli ne bo nikomur kar tako zaupal. SPLoh pa ne, pripadnici nasprotne mafije.
"Okei, ampak dolžna si mi dolgo in resnično;" je poudaril zadnjo besedo z resnim in globokim tonom. "razlago. Ne pa tisto, ki bi mi jo morala po vseh pravilih zaupati. Ker če ne niti ne mislim odkorakati stran čistih rok."
To tako ali tako en bi, saj se mora še vrniti nazaj in ukrasti potrebno. Že zdavnaj je sprejel dejstvo, da bo verjetno moral poškodovati ali celo kaj več, koga.
Sreča, da je bilo že pozno in da morajo skleniti tam še nekaj drugih stvari ter zato ne bodo ga ali zlahka videli ali pa zapustili prizorišča kaj kmalu.

Rahlo je bil presenečen, da je resnično spregovorila in povedala svojo zgodbo. Zadržal se je in ostal tiho med njenim pripovedovanjem, čeprav so bile njegove misli skoraj da glasnejše. NI mogel verjeti, da ji je res uspelo zapustiti to življenje, večkrat si je tega sam želel, pa mu nikoli ne bi uspelo. Rahlo, je bil globoko v sebi, ljubusumen.
A njegov ponos tega nikoli ne bi priznal. "Če te lovijo, potem nisi ravno najboje opravila svojega dela;" je skomignil z rameni. "In če bi dobili kakšen anonimen podatek kje se nahajaš, bi verjetno vse šlo po gode, huh?"
Skoraj zlobno se je nasmehnil, ko se mu je načrt oblikoval v glavi. BIl je briljanten. "AMpak, lahko ti jamčim, da ne bodo dobili teh podatkov, če mi pomagaš pri nečem.
Z razliko od njega, bi se ona lahko spravila v zračni jašek in ukradla tistih par listin o Alecovem pravem imenu in začetku. BIl je izsiljevan z njimi, in  vedeli so, da jim bo pomagal pri vsem, da jih dobi in ne pridejo v javnost. A z njeno pomočjo bi jih zlahka ukradel.
Z glavo je pomignil čez njeno ramo: "Iz tistega bloka bi rabil par listin in do njih bi se najlažje prišlo čez kar zračne jaške. IN oba veva, da si ti tista, ki bi lažje prišla noter skozi njih."