"Prekleto!" je zarenčal in jezno brcnil v smeti, ki so bile zavite v črno vrečo ter postavljena pred zadnja vrata neke nepomembne majhne gostilne, ki je bila danes kraj sestanka vodij vodilnih združenih organizacij proti načelom demokracije. Ne malokrat so že napadli, a zaradi neznanih vzrokov so velikokrat spodleteli, še preden bi FBI posegla noter.
Drugače, bi bilo Alecu vseeno kaj se dogaja, a z enim iz med šefov, Daleel Nawaz, je pred leti ubil enega iz med redkih Alecovih prijateljev, ki so mu tarat bili voljni stati ob strani.
IN tako se je odločil, da bo s tem teroristem oprail še preden bo lahko načel njegov naslednji načrt. Kakorkoli, podatke do katerih sta se on in njegova partnerka za katero ni imel pojma kako je prišla v to službo, prišla, so bili napačni oziroma lažni. Po drugače tihi in samotni ulici, so odmevale njegove kletvice, ki jih je stresal čez vse. "Sem rekel, da tip ni povedal cele resnice! In ti si mogla vstrajati, da je proti zakonu, če bi ga še enkrat močneje udaril in blah blah blah blah blah! Res se mi zdi, da delaš z njimi!" je zatulil jezen in se ustavil ter na petah brnil proti njej in obmiroval.
Jezno jo je pogledal anravnost v oči in se ji skoraj da grozilno približal. "Ali, Alexandra, sodeluješ z njimi?"

"Prekleto, ne bi ga ubil! A obstajajo veliko bolj boleči načini kako nekoga pripraviti, da spregovori! In nevem koliko časa si že tu, a ko se v agenciji spravijo nekaj narediti, so pripravljeni spregledati kakšen prekršen zakon za voljo širše publike. Torej imaš zagotovilo, da bi spregovoril slej kot prej!"
Jezno ji je strmel v oči, medtem, ko je močno stiskal pesti ter čeljust. Ne bi bil presenečen, če so mu iz oči švigali plameni.
Prhnil je: "Lepo te prosim, Alexandra. je počasi začel in dodatno zavil z očmi ter jih takoj usmeril nazaj nanjo. "Oba veva, da mi en bi skrivila niti lasu," se je nasmehnil. "Za razliko od mene, pa bi tvoje truplo verjetno končalo v kakšni reki na sredi gozdu katerega živa duša ne obišče več." Čeprav nenameroma,s o njegove besede ven prišle skoraj kot grožnaj in vsa avra ki ga je objemala, verjetno ni prav nič pomagala.
Spraševal se je kako je sploh prišla sem!? Kako lahko nekoga tako nadležnega sprejmejo!
Isto sekundo pa se je nekaj zaslišalo. Težko bi bilo šelastenje ali karkoli sta pač bila zmožna slišati, če seveda ona ni čisto odplavala stran tako zlahka ter vse preslišala, preslišati. Namreč edini zvok poleg je bilo njuno vpitje.
Takoj se je obrnil proti izvoru zvoka, ki je prihajal od naslednjih vrat.

Zavil je z očmi. Vedel je, da bi se moški prav kmalu zlomil in povedal vse. Ampak neeee, nasilje ne reši rpav ničesar! Najjbolje, da se začnejo sestajati z mafijo in jih prositi s tistimi puppy dog eyes, če lahko prenehajo napadti državo. In oni, da oni, bodo z veseljem privolili in potem bodo lahko šli na pizo ali pir.
Seveda, dekle očitno ni imela pojma. Nasilje se rešuje z nasiljem, čeprav to nobena duša poleg njega, ni bila pripravljena priznati.
"Hujšimi kto jaz? Vrnil bi ti uslogo, ampak oba veva, da so vsi hujši kot ti," je sarkastično in brez dvma nesramno pripomnil. Bil je jezen. Ne samo nanjo, ampak na vse! Organizacijo, to misijo, tistega moškega katerega ime je verjetno e zmešal z njegovo krvjo, na vse!.
Glede videza ni imel nič za pripomniti. Kdo bi temu lahko ugovarjal?
Obrnil je glavo proti zvoku in spet prav nič ne sarkastično zasikal: "Ne, oprosti, nekateri smo očitno, prekleto, gluhi."
A sarkazem je pojemljal, ko je prepir tonil v pozabo. BIla sta izurjena in pripravljena na take stvari, ko se stvar začne, in mogoče se sedaj je, sta morala dati vstran vse zamere in biti partnerja pri prmeru.
POnavadi ni deloval s partnerji, ekr ej bil sam pač boljši in manj je bilo kompliciranja, a ni se smel pritoževati nad danim deom, sja bi ga lahko poslali nazaj v več desetletni zapor.
Pomignil ji je naj mu sledi, ter hitro, a še vedno tiho kot miš, stopil naprej. Izkazao se je, da hrup oziroma šušlanje ne prihaja iz stavbe, ampak še ene manjše stranske uičice, ki se je načela prav zraven nje. S hrbtom se je na steno vogala ter potegnil pištolo in jo dvignil v zrak.
Obrnil se je proti Alexandri in jo mirno pogledal. NOben od njiju ni rabil preveč adrenalina.
Nato pa se je spet obrnil in v sekundi pogledal iz česa prihaja zvok.
Prav tako hitro se je obrnil nazaj k dekletu. "Moški, okoli 185 centietrov. Ne vid' se ga v obraz."

Zavil je z očmi. Vedel je, da bi se moški prav kmalu zlomil in povedal vse. Ampak neeee, nasilje ne reši rpav ničesar! Najjbolje, da se začnejo sestajati z mafijo in jih prositi s tistimi puppy dog eyes, če lahko prenehajo napadti državo. In oni, da oni, bodo z veseljem privolili in potem bodo lahko šli na pizo ali pir.
Seveda, dekle očitno ni imela pojma. Nasilje se rešuje z nasiljem, čeprav to nobena duša poleg njega, ni bila pripravljena priznati.
"Hujšimi kto jaz? Vrnil bi ti uslogo, ampak oba veva, da so vsi hujši kot ti," je sarkastično in brez dvma nesramno pripomnil. Bil je jezen. Ne samo nanjo, ampak na vse! Organizacijo, to misijo, tistega moškega katerega ime je verjetno e zmešal z njegovo krvjo, na vse!.
Glede videza ni imel nič za pripomniti. Kdo bi temu lahko ugovarjal?
Obrnil je glavo proti zvoku in spet prav nič ne sarkastično zasikal: "Ne, oprosti, nekateri smo očitno, prekleto, gluhi."
A sarkazem je pojemljal, ko je prepir tonil v pozabo. BIla sta izurjena in pripravljena na take stvari, ko se stvar začne, in mogoče se sedaj je, sta morala dati vstran vse zamere in biti partnerja pri prmeru.
POnavadi ni deloval s partnerji, ekr ej bil sam pač boljši in manj je bilo kompliciranja, a ni se smel pritoževati nad danim deom, sja bi ga lahko poslali nazaj v več desetletni zapor.
Pomignil ji je naj mu sledi, ter hitro, a še vedno tiho kot miš, stopil naprej. Izkazao se je, da hrup oziroma šušlanje ne prihaja iz stavbe, ampak še ene manjše stranske uičice, ki se je načela prav zraven nje. S hrbtom se je na steno vogala ter potegnil pištolo in jo dvignil v zrak.
Obrnil se je proti Alexandri in jo mirno pogledal. NOben od njiju ni rabil preveč adrenalina.
Nato pa se je spet obrnil in v sekundi pogledal iz česa prihaja zvok.
Prav tako hitro se je obrnil nazaj k dekletu. "Moški, okoli 185 centietrov. Ne vid' se ga v obraz."Ušel mu je rahel nasmeh, ko se je rekrižala, a ga je takooj, čeprav vseeno verjetno prepozno, potlačil nazaj. Nerodno se je odkašljal saj je bil rahlo jezen, da ga je pripravila do smeha, ki niti ni bil žaljiv. Pokimal je pri naslednjem vprašanju. Bil je sam in če je bil to res moški katerega sta bila poklicana uloviti, potem to ne bo prav nič kaj težko.
Želel se je še enrat nagniti, da bi videl kaj oseba počne, saj prej ni dobro videl, le bežno temno in visoko moško postavo. Zmotila ga je Alexandra, ki ga je dregnila in najraje bi jo nadrl, če ne bi bil point vsega, da ostaneta tiho.
Jezno se je obrnil n namesto, da bi res jezo usmeril vanjo, je zagledal nekaj stark in takoj je skril pištolo za pas iz kjer jo je tudi prej privlekel.
Le za sekundo je ostal zmeden, nato pa se je prisiljeno nasmehnil, čeprav verjetno na videz prav bleščeče in iskreno, ko so se ustavile pred njima. Spraševal se je, zakaj toliko tako starih žensk, hodi po takih ulicah ob tej uri.
Večina je odgovarjala Alexandra in ji je to brez ugovarjanja prepustil, razen, ko je bil vpleten v pogovor. To je bilo seveda dokler se ni odločila oditi z besedami, da bi bila lep par. Vedel oziroma čutil je kako se je agentki poleg njega verjetno kar zaletelo, zato se je nasmehnil in pokimal: "Tolikokrat sem ji že to povedal, pa me noče poslušati." Razočarano jo je pogledal, starka pa je grdo odkimala Alexandri in ji s tem dala svoje neodobravanje.
Ko je izginila iz dometa se je hitro obrnil čez vogal kateri je bil spet prazen. Niti ni bil začuden, verjetno niso bili ravno tiho.
Zato se je raje spet posvetil dekletu poleg sebe in na pogledu nanjo bruhnil v smeh. "Si slišala? Lep par bi bila?" se je smejal. Zdelo se mu je, da ne bi mogla priti niti na mejo prijateljstva kaj šele, da bi imela kakršnokoli nadgradno razmerje.
"Oh in tisti tip, je izginu;" je še nato skomignil z rameni. Le kako bi lahko kdajkoli podvomila o njegovi resnični zapriseženosti agenciji?"

Pokimal je, ko ga je poklicala in ji počasi sledil po prazni slepi ulici. Ves čas je bil na preži in se oklepal svoje pištole, če bi izza kakšnega smetnjaka skočila kakšna oseba, ki bi si zaslužila metek ali dva v glavo. Oči je imel na preži in njegov sluh se je verjetno še bolj izrazil kot prej, saj je bilo resnično temno.
"Skoraj nič ne vidim," je jezno zasikal, dovolj tiho, da si stavek ni prislužil kakršnega koli pritajenega odmeva, saj sta bila že nekje pri koncu ulice in pred njima se je razprostiral velik zid, ki je to tudi oznanjal.
"AMpak zdi se mi, da nikogar ni;" je še dodal in se spet obrnil nazaj in le nekaj centimetrov pred njim je zagldal obraz, za akterega je šele po sekundi, vedel, da je Alexandrin. NI se spomnil, da jo je prehitel, ampak bilo je dovolj temno, da tudi če bi bila oba naga, verjetno noben od njiju tega ne bi vedel.
Zožil je oči, da bi lažje razbral okolico. "V agenciji naju bodo verjetno ubili;" povesil je pogled in jezno strmel v tla. Malokrat je spodletel in ko je, je bil dokaj osramočen. Namreč ni malokrat zatrdil, da je najboljši v tem biznisu in ko dso si dejstva upala pokazati nasprotno, mu je velikokrat rdečica, katero je seveda spretno potlačil nazaj, želela šiniti čez lica.