Francozinja v Lincoln cityju ni bila nič nenavadnega. Prihajala je iz bogate družine, kjer je bil oče borzni posrednik mati pa pevka v enem najprestižnejših barov v Marseilli. Bila je edinka in kljub temu, da je bila 'razvajena mala bogatašinja' je bila dokaj skromna. Rada je imela svoja starša, ker sta se ukvarjala z njo, ne tako kot starši večine njenih sošolcev, ki so zanemarjali svoje razvajene bogataške mulce in smrklje. Ko je zapustila Marseille in se preselila v Lincoln, je odkrila umetnost. Nekaj, kar je sicer zmeraj oboževala, a je tukaj končno ugotovila, da se s tem želi preživljati. Da je dobra v tem. Zato se je odločila, da se bo vrnila v rodno Francijo in sicer v Pariz, da to svoje znanje izpopolni. Da postane najboljša.
Vedno znova je pogledovala na platno, pa vendar nekaj ni bilo prav. Bilo je lepo, zagotovo eno njenih najljubših del, pa vseeno še ni bilo popolno. Nekaj je manjkalo… Tisti pogled v njegovih očeh, ki jo je tako fasciniral. Čeprav ga je nazadnje videla zelo dolgo nazaj, ni pozabila niti ene podrobnosti. Ni pozabila tistega vražjega nasmeška na njegovem obrazu, čudovitih oči z neko nerazložljivo iskrico, za katero je mislila, da jo je v njem zbudila ona. Dajal ji je občutek, da je nekaj posebnega... In potem jo je prevaral. Kljub temu da ji je izpopolnjevanje v Parizu zelo pomagalo, preklinja sebe, ker je sploh šla tja. Tako bi si lahko prihranila to trpljenje, lahko bi mirno živela in uživala kot ostala dekleta. Ne, ona je morala iti tja in se zaljubiti…
Ozrla se po svojem ateljeju. Polno skic, risb, dokončanih slik, popisanih in porisanih sten, popackanih tal in nekaj raztrganih in zmečkanih papirjev. Za vrati je bila temnica, polna slik… iz Pariza. Ni jih mogla vreči stran, preprosto ni mogla. In potem je bila tukaj ogromna skrinja, polna risb skic in vsega mogočega. In na njih je bila le ena sama oseba.
Če bi koga povabila sem gor, bi verjetno pomislili, da se ji je zmešalo. Kot umetnica je imela dosti prijateljev, ki so ji bili podobni, a vsi so njenemu ateljeju pravili 'luknja na podstrešju'. Saj je bila res, a bil je njen kotiček. Kraj, kamor se je lahko zatekla pred svetom in uživala v svoji umetnosti. Menda naj bi bila nadarjena ali nekaj takšnega, pa vendar je trdno stala za svojim prepričanjem: nadarjenost ni bila nikoli dovolj. Moral si trdo delati in se izkazati, se postaviti v ospredje in izstopati. In ona je zagotovo izstopala.
Svojo umetnost kaže kar na sebi – lasje so njen zaščitni znak. Saj ni edina, kito počne, tega se še predobro zaveda, a ji je vseeno. Veliko umetnic si je pobarvalo lase, ko so preizkušale različne barvne spektre, a ona tega ne počne samo zaradi umetnosti, temveč predvsem zato ker ji je tako všeč. Ne briga je mnenje drugih o njej, o njeni zunanjosti ali o njenem značaju. Umetnica je, kar jo naredi svobodno. Na glas izraža svoje mnenje in se ne boji, da jo bodo ljudje čudno gledali ko se bo sprehajala po ulici. Postavi se zase, trdno stoji za svojimi prepričanji, se na glas smeji in zabava… a to zadnje je vse le maska. Pretveza za ostali svet. Ne mara dovoliti komu, da jo po bliže spozna. To je dovolila samo njemu, pa jo je izdal. A kljub temu ji le misel nanj lahko na obraz prikliče resničen nasmešek.