24/ London, UK/ journalist/ camilla luddington


ko te povprašajo o tvojem otroštvu je najbolje, če se nasmeješ, natveiš nekaj o srečni družini, ki živi v ogromni hiši v predmestju in spremeniš temo pogovora, tako je vsaj v mojem primeru. lažje je, če ljudem okoli sebe povem zgodbo o srečni družini, kot pa če bi začela govoriti o mojem ničvrednem otroštvu in odraščanju.ampak vsake toliko je morda dobro povedati kako je bilo v resnici, že samo za to, da sama ne začnem verjeti svojim lažem. 
moja mama me je imela pri 16, zato ni bilo nič čudnega, da me je že ob rojstvu oddala v posvojitev. na žalost nisem imela sreče, da bi me posvojili in tako sem padla v sistem rejniških družin. pri nobeni nisem ostala dlje kot nekaj mesecev kvečjemu leto. po večini se je ljudem, ki so me sprejeli šlo le za denar, ki so ga zaradi mene prejemali. selila sem se po celotni Angliji in dobivala sem občutek, da nisem za nikogar dovolj dobra, da si ne zaslužim živeti in pri trinajstih sem začela kaditi,piti, iz zabav sem se vračala v zgodnjih jutranjih urah. upala sem, da bom s tem pridobila pozornost, da bo nekomu končno mar zame, ampak karkoli sem naredila, vse je bilo zaman. nihče me ni opazil. čedalje manj sem se zadrževala v tako imenovanem domu, moja družba so bili narkomani, takrat se mi je zdelo tako super, da se lahko prav jaz z njimi družim. 
preobrat v mojem življenju pa se je zgodil šele takrat, ko je ena izmed mojih prijateljic umrla zarad predoziranja. nikoli nisem poznala prave ljubezni in to se mi je vsekakor poznalo, ampak ali mora to zares vplivati na moje celo življenje? res hočem končati v kakšnem jarku? ne vem kako mi je uspelo, ampak nehala sem. več časa sem posvečala učenju in vsem okoli mene je postalo jasno, da morda pa vseeno nisem tako neumna, kot so sprva mislili. največjo oporo mi je v življenju predstavljala mrs. Edwards, moja srednješolska profesorica angleščine. že od začetka, je v meni videla potencial, še sama ne vem zakaj, a sem jo vztrajno odrivala. ko pa sem spoznala kaj zares hočem v življenju, mi je bila pripravljena pomagati. počasi sem začela opažati, da tudi v očeh mojih rejnikov nisem bila več le zguba, ki jo imata le zaradi denarja, ki ga dobivata. za šolo sem delala ves čas, a me je bilo ves čas strah, da sem se pomena življenja začela zavedati prepozno. na koncu pa se je vse (vsaj enkrat) srečno končalo. dobila sem štipendijo, ki sem jo za študij, še krvavo potrebovala. v štirih letih sem diplomirala in postala novinarka. 
po 8 letih v Londonu, sem potrebovala spremembo. mestece Lincoln pa se mi je iz nekega razloga zdelo popolno.

 really fucked up childhood