22/TOKIO/UNEMPLOYED/ALEX PETTYFER

Močna svetloba in kriki mi napolnijo misli, ko zrem skozi okno in opazujem ples dežnih kapelj, ki močijo tla. Ne, ne! Niti jih ne skušam odpraviti, naj bojo tam. V mojih mislih se pojavi svetlolasa podoba s prelepim nasmehom in čudovitimi modrimi očmi. Pogleda me in se mi sramežljivo nasmehne, nato pa mi poda roko in me pregovarja, naj ji sledim. Ne opazim, kdaj mi po licu steče prva solza. Še naprej se spominjam. Nikoli je ne bi smel odpeljati tja. Na roki začutim hlad ostre kovine, naslednji trenutek pa pekočo bolečino, ko oster rob rezila naredi globoko rano v bledo kožo. Po licih mi steče še več solz, ko zarežem še enkrat in s sebe spustim vso napetost in vso žalost, tudi kanček jeze in krivde, ki so se nabirale v meni.
"Andrew. Andrew... Andrew..." Njen obraz ni več jasen, postaja čedalje bolj moten in naenkrat ga ni več, zajame me tema. Grozna tema. Kričim, dušim se, poskušam se zbuditi, a se ne morem. Tokrat sem v avtomobilu jaz. Vozim z vso hitrostjo, vem kaj sledi, a ne morem ustaviti. Zaslišim glasno hupanje, zagledam močno svetlobo in zakričim na ves glas, vendar moj krik ne preglasi zvoka tisočih razbitin.
Odprem oči. Živ sem. Ležim v postelji, obdani z dolgočasno belo barvo, v kateri ni drugih ljudi. Moje roke so povite do komolcev, da jih sploh ne morem normalno premikati. Namrdnem se in ob sebi opazim obraz, ki sem ga gledal tik, preden me je zajela tema. Mama. Ne upam si je pogledati v oči, zato umaknem pogled. Vendar me izraz na njenem obrazu ne zapusti. Dlani prekrivajo njena usta in polovico nosa, oči ima solzne in pogled je zaskrbljen. Samo prime me za dlan in jo poljubi, ničesar ne reče. In ve, da je to dovolj. Namenim ji hvaležen pogled in oči spet zatisnem, saj sem zelo utrujen.
Z njim ni tako lahko. Pride takoj, ko konča sestanek. Niti nasmehne se mi ne. Stisnem ustnice in ga pogledam, vendar pogled spet umaknem. Samo poslušam. In poslušam. In poslušam. Zadnja stvar, ki jo začutim, je njegov objem. Nato zaspim.

V šoli me nihče ne upa ogovoriti. Že dejstvo, da sem američan, sicer rojen v Tokiu, a vseeno američan, mi med neprijaznimi japonci ne pomaga. K nepriljubljenosti pa pripomore še novica, ki se razve hitro. Vsi me gledajo, vsi šepetajo, a nihče ne govori. Mučno je. Samo usedem se in sedim, ne poslušam. Razumem, seveda, a ne poslušam. Gledam skozi okno. "Clay? Povejte odgovor, gospodič Clay?" Obrnem pogled. "Dežuje," odvrnem v japonščini. "Kaj?" Azijka ni prepričana o čem govorim. Pogledam nazaj skozi okno. "Dežuje, gospa Kazami."
Sedim na robu strehe in opazujem razgled. Čudovit je. Vendar ga vreme uničuje, oblaki, ki se zgrinjajo nad mestom so odveč, spominjajo me na tisto noč. Prepozno sem opazil. Vedel sem, da bosta trčila, a hotela je izpeljati to neumno tekmovanje. Stali smo na robu ceste, premočeni do kosti in vznemirjeni. Kdo bo zmagal? Kdo je zmagal? Smrt. Smrt je vzela oba. Prvi sem stekel tja, skušal sem jo rešiti, a mi ni uspelo.
Poleg mene se usede ljubka japonka in mi ponudi dežnik. Skomignem z rameni in ji pustim, da me zavaruje pred dežjem. Samo sedi. Ne govori. Opazuje razgled, tako kot jaz. Nič mi noče. Tik preden gre, zaviha rokave in mi pokaze svoje roke. Polne so bledih črt. Pogledam jo. Preden uspem kaj reči, mi položi prst na usta, porine dežnik v roke in odide. Ostanem sam na strehi in še naprej zrem v daljavo. Padem.
Ničesar ne čutim. Samo bolečino. Zbudim se v isti sobi, tokrat pa ob moji postelji ni nikogar. Še. Čez nekaj časa se pojavita oba. "En mesec," rečeta, nato zapustita sobo. En mesec v Tokiu. Nato gremo. Zvrti se mi in zaprem oči. To se ne dogaja.

Ob meni plešejo japonske kurbe, oblečene manj kot bi smele biti, z mano se pogovarjajo japonski frajerji, bolj kul, kot bi smeli biti. Čez par minut sem že v avtu, na startni črti. Preveč postavna punca z uhanom v trebuhu zamahne z zastavo, enkrat, dvakrat, trikrat. Speljem. Osredotočen sem samo na vožnjo, na progo, na nič drugega. Nato se zgodi. Usoden ovinek moje sestrice se prikaže pred mojimi očmi. Močno pritisnem na zavoro in se skoraj na mestu ustavim. Izgubim. Sranje.
Mrtva. Oba sta mrtva. In jaz sem kriv. Čim prej moram drugam, drugače bom mrtev tudi jaz. Ne bi smel odpeljati, ne bi smel zbežati, avto bi mu moral predati takoj. V nahrbtnik stlačim najnujnejše, v predale zbašem zajeten kupček denarja in odidem. Za vedno. Kamorkoli, dokler je stran od Tokia. Pred avto se postavi oseba. Ženska je, pravzaprav punca, tista s šolske strehe. Prisili me, da ustavim. Stopi do voznikovih vrat, poljubi me, nato me spusti.
Anglija se mi zdi dovolj mirna, zato se ustavim tam. Vendar kot osemnajstletnik sam prav veliko ne morem. Najdem si družbo, ki občuduje moj dirkalni avto, preživljam se z driftanjem in zmagovanjem na tekmah. Nikoli ne vozim za avto. Vedno za denar.
Tako v štirih letih ustvarim življenje v navidezno mirni državi in v spominu držim sestro, mamo, očeta, japonko... Vsi so tam. Le jaz sem tu.

I RACE FOR MONEY AND HELL YEAH I AM THE BEST AT WHAT I DO. I KILLED MY SISTER AND NO I DID NOT WANT TO. MY PARENTS WERE KILLED BECAUSE OF ME AND I COULDN'T DO ANYTHING. I RAN AWAY WITH NOTHING BUT A RACING CAR AND YES THAT CAR IS MY LIFE.