alexandra

steklena vrata majhne kavarne, ki se je nahajala v bližini mestnega centra, je lahkotno odrinila ob natanko deset petinštirideset, dvajset sekund pozneje pa je bila že udobno nameščena na oblazinjeni klopi v samem kotu prostora. kakor vsako soboto, je bila tudi tokrat celih petnajst minut prezgodnja. šlo je za navado, ki se je v njeni preteklosti že velikokrat izkazala za ločnico med življenjem in smrtjo, ljudje namreč nikakor niso bili pripravljeni nanjo, če se ni prikazala ob točno dogovorjenem času. seveda ni dejansko pričakovala, da jo bo v kavarnici v nekem od boga pozabljenem mestu kdo poskušal spraviti s sveta, vendar pa resnično ni nameravala tvegati. v razne strelne spopade se je zapletla že na bolj nenavadnih mestih in ob bolj neprimernih časih, tako da to, da je na vsa dogovorjena srečanja prišla nekaj minut prezgodaj, resnično ni bilo prav nič neobičajnega. čakati ji ni bilo nikoli pretirano težko, v njenem poslu je bila potrpežljivost navsezadnje izredno pomembna. včasih je morala več ur čepeti v izjemno neudobnem položaju, ter čakati da bo njena tarča končno izvolila premakniti rit na mesto, kjer bo lahko vanjo poslala kroglo. to stran svojega dela je iz dna srca sovražila.

natakarici, ki se je v tistem trenutku prizibala mimo, je naročila skodelico kave z mlekom ter smetano, nato pa iz svoje platnene torbe s precejšnjo težavo potegnila veliko, debelo knjigo z naslovom vojna in mir. prej nikoli ni imela prav veliko časa za branje, zdaj pa je bila povsem brez kakršnega koli dela, tako da si je lahko privoščila nekaj konjičkov. nekako si ni mislila, da bo branje ruskih klasikov eden izmed njih, ampak življenje je očitno polno presenečenj. ravno je končala sedmo poglavje, ko so se vhodna vrata ponovno odprla ter je v prostor zakorakala alexandra. esther je rahlo dvignila roko ter ji pomahala, čeprav je bilo to po vsej verjetnosti povsem nepotrebno. kavarna je bila namreč skoraj prazna in svetlolasko bi jo lahko našla tudi če se ne bi trudila opozoriti na svojo navzočnost. "resnično te je lepo videti alex." se je nasmehnila, kakor hitro se je dekle namestilo na stolu nasproti nje. "se je zgodilo kaj novega? in ne mislim novega v smislu dolgočasnih vsakodnevnih podrobnosti, temveč novega v smislu 'si končno spoznala kakšnega hudega tipčka in si privoščila nekaj zabave'?"

alexandra

ob njenem grenkem odzivu je ustnice ukrivila v rahel nasmešek. "očitno te spremlja slaba karma." je pripomnila, svoje besede pa pospremila z rahlim skomigom. "ampak na tvojem mestu me ne bi preveč skrbelo. to se lahko vsak trenutek spremeni." v njeno smer je poslala nagajiv pomežik, nato pa z desnico segla proti posodici z zapakiranim sladkorjem, ki je počivala na majhni kavni mizici. šele tedaj se je zavedala, da se svoje kave sploh še ni dotaknila, kar je najbrž pomenilo da je od nje ostala le še neokusna hladna brozga. kakšna sreča, da v preteklosti nikoli ni imela dovolj časa, da bi uživala v izbranih jedeh in se je morala tako hočeš nočeš privaditi okusu postanih ter trdih živil. v primerjavi s stvarmi ki jih je bila prisiljena spraviti po grlu v zadnjih nekaj letih, je bila mrzla kava prava sladica.

"ampak glede na to, da si stara šele 24 let se ti resnično nikamor ne mudi." je dodala po minuti ali dveh. "če boš hitela se lahko zgodi da boš končala kot mati samohranilka, da bo mera polna pa potem čez nekaj let izvedela še, da si imela zvezo z psihopatskih ruskim plačancem, ki bi za dovolj veliko vsoto prodal lastno mater." nasmeh, ki se je tokrat prikazal na njenih ustnicah, je zelo nazorno nakazoval da se ob svojih besedah zabava. ne, ne bi smela iti tako daleč in tega se je precej dobro zavedala. dekle je bilo le igra, le nekaj kar jo je rešilo zdolgočasenosti v kateri se je kopala zadnjih nekaj mesecev. ničesar ni čutila do nje. ampak zakaj je bila potem prisotna ta neverjetno močna nuja, da jo posvari pred seboj?

"jaz? hm, pa poglejmo." je rekla z narejeno zamišljenim izrazom, preden je k sebi potegnila svojo skodelico kave ter vanjo malomarno stresla zavitek sladkorja. nekaj belih kristalčkov je pristalo na robu mize ter se zakotalilo na tla. "prejšnji mesec sem celo opazila nekoga, ki ni bil tako neverjetno neprivlačen kot večina ostalih moških v tem mestu. ampak seveda tudi jaz trpim za posledicami slabe karme, tako da je bil lepotec na žalost zaseden." rahlo se je spačila, medtem ko je s čajno žličko mešala po motni temni tekočini. zgodba, ki jo je povedala je bila vsekakor resnična, vendar pa ji ni bilo zares žal da je bil moški že v zvezi. v njenem življenju ni bilo prostora za nikogar drugega - navsezadnje ni bila prepričana, ali je sploh še zmožna ljubiti.

alexandra

"zanimivo?" je ponovila ter se v šali nekoliko namrščila. "draga moja, to ne bi bilo zanimivo ampak žalostno. in to ne samo zate, temveč tudi zame. mislim... kdo te bo potegnil proč od železnih tirov, ko se boš zaradi svoje žalostne usode želela vreči pod vlak, če ne jaz?" ustnice je ukrivila v rahel nasmešek, preden je k njim previdno dvignila svojo skodelico ter skrknila nekaj temne, hladne tekočine v njej. okus je bil še slabši kot je pričakovala, vendar pa si je kljub temu privoščila še en velik požirek, preden je skodelico odložila nazaj na mizo. v resnici ni bilo prav nobene možnosti, da bi bila prav ona tista, ki bi alexandri stala ob strani v težkih časih, če bi le-ti seveda sploh kdaj napočili. prvič, ker ji ni bilo mar (vsaj želela si je, da ji ne bi bilo) in drugič ker se ji je zdelo, da svetlolaska zna povsem dobro paziti sama nase.

nekje med litanijo njunega pogovora je alex odplavala. esther je bila od nekdaj izjemna v opazovanju ljudi, zato je to seveda takoj opazila. "oh ja." je zavzdihnila, ko se je svetlolaska končno zbudila iz svojih misli ter ji izvolila odgovoriti. "na žalost vse kaže, da je res tako." za trenutek je obmolknila, nato pa dodala: "očitno sva si precej bolj podobni kot bi si kdo mislil." rahlo ji je pomežiknila, preden je k ustnicam ponovno dvignila skodelico ter odpila še en požirek grenke tekočine. mogoče sta si bili res precej bolj podobni kot bi si kdo - vključno z njima - sploh lahko predstavljal. esther je bila od njunega prvega srečanja prepričana, da dekle nekaj skriva. nekaj pomembnega, nekaj nevarnega, nekaj temnega.

ob njeni naslednji pripombi, je ustnice ukrivila v nasmešek ter se obrnila, da bi videla na koga je alex ciljala. z očmi je počasi zdrsela gor in dol po njegovemu telesu in vsekakor je morala priznati, da je bil zelo privlačen. "kot vedno ti je uspelo perfektno uganiti moj tip." je komentirala, s pogledom še vedno prilepljenim na neznančevo sloko postavo. "si prepričana ni gej oziroma zaseden?" se je pozanimala.