Sedel je za eno izmed velikih miz ter bral učbenik o napojih. Pravzaprav je ni bral, vendar jo je imel pred sabo zato da nebi bil tako očiten. Čeprav je pogled vsmerjal v črke na papirju je še vedno videl vsakega, ki je vstopil v dvorano, vendar nihče ni bil ona . Bil je čas po pouku, bližala se je večerja in vedel je da bo kmalu prišla v dvorano, vedno je. Saj ne da bi jo zasledoval, mogoče je postal na to samo malo bolj pozoren.  Zadnjih nekaj dni je ponavadi vsa dan ob takem času prišla v veliko dvorano ter hihitajoče z svojimi prijateljicami stopala proti njihovem stalnem mestu pri mizi. Velikokrat je odšla naprej ne da bi ga opazila, vendar zadnjič jo je srečal na hodniku. Navidezn pogumno jo je obgovoril. Že po nekaj besedah so se njegova pričakovanja razblinila in podoba o njej spačila. Na ven je izgledala prijazna, zbavna. Z svojimi svetlimi lasmi je verjetno očarala vsakogar, ki jo je videl. Mogoče mu je bila rahlo všeč.
Vendar že ko je spregovorila nekaj besed je začutil hlad s katerim mu je odgovarjala. Ni se vdal in še nekaj časa nadaljeval pogovor, in tako se je nadaljevalo nekaj dni. Prejšni dan pa mu je ob neki njeni pripombi iz ust priletel stavek »Zares nerabiš biti tako hladna.« Že v naslednjem trenutku se je zavedal kako neprimerno je bilo zato je hitro vprašal če ima kakšno žival. Čeprav je naven izgledal popolnoma normalno ter hladno, z rao se je celo sproščeno naslonil na zid, je v mislih nadiral samega sebe.
Tako jo je sedaj spet čakal, na videz neočitno, vsaj upal je.
Končno je slišal nekaj nežnih korakov. Pogled je dvignil samo toliko, da bi se prepričal da je ona in ga nato leno spustil nazaj na učbenik. Bila je ona z nekaj svojimi prijatelji. Odločil se je da je nebo pozdravil, zanimalo ga je kako se bo odzvala ona.